Ja kje pa ste?!
Mi načeloma nismo ravno prepričani. Vse se je začelo v “ranu zoru”, ko nas je kot ponavadi Urša s svojimi nežnimi besedami poskušala zbuditi. Vsi zmečkani, rahlo zaspani in predvsem lačni smo se odpravili proti otoku Suomelinna. Pot je bila zabavna, sončna in zelo nasmejana. Ob pristanku našega trajekta, se je celotna odprava počutila, kot da se nahajamo na setu filma divjega vzhoda s pridihom ruskega kapitalizma. Dlje kot smo raziskovali otok, bolj skrivnosten se nam je zdel. Ta skrivnostna zadeva je imela vse, od obzidja, kjer so predori, v katerih smo rahlo zatavali, prečudovita peščena plaža ter skale, na katerih smo si oddahnili, pa vojaški pridih s topovi in podmornico, ter dih vzemajoče jezero, obdano z majhnimi hribčkom podobnimi hišicami.
Po končanem izletu, smo se z zelo izmučenimi in krulečimi želodčki neučakano vračali proti našemu ljubemu stanovanju. Po konkretnem kosilu, so se punce odpravile na popoldanski počitek, sam pa sem se dobil se s finskim prijateljem, ki sem ga spoznal lansko leto prav tako kot študenta na izmenjavi.
Tukaj imate na kratko opisano nedeljsko dogodivščino in se slišimo kmalu. Moika
XOXO
Nedavni komentarji