28. dan : Ključ = kafra

Ker nam je stanovanje v katerem smo bivale tako priraslo k srcu kot, da je naše in smo ga želele vrniti v enakem stanju kot smo ga dobile.

Zato smo se zjutraj zgodaj zbudile in se lotile pospravljanja in pakiranja.

Ker nam je stanovanje v katerem smo bivale tako priraslo k srcu kot, da je naše in smo ga želele vrniti v enakem stanju kot smo ga dobile.

Zato smo se zjutraj zgodaj zbudile in se lotile pospravljanja in pakiranja.
Preden smo se lahko odpravile na vlak smo morale predati ključ sestri lastnice.
Po pregledu stanovanja, ko smo želele vzeti ključe z mize in jih izročiti je eden od ključev izginil kot kafra. Preprosto ni ga bilo več, čeprav ga od jutra nismo premaknile. Poskušale smo ga najti vendar brez uspeha. Za povrh pa se nam je še mudilo na postajo, saj nismo želele biti pozne. Dogovorile smo se, da bomo težavo rešile takoj ko prispemo nazaj domov.
Nato smo se z železniške postaje ob petih odpeljale v Pariz. Tam naj bi po napotkih naših profesoric Jane in Viktorije peljal tako imenovani “črni bus” oz. “črna linija” 🖤 Vendar je bila naša pot drugačna kot njuna, saj smo bile kar 15km stran od hotela. Zato smo se morale same z stricem Googlom, metrojem in našo iznajdljivostjo v tako velikem mestu same znajti in čim hitreje priti do hotela. Na srečo in v zahvalo prvima dnevoma v Parizu, je bila naša naša orientacija hitra in boljša, zato je bilo za vse lažje. Naprej z metrojem od Gare Montparnasse do Denfert-Rochereau, nato z manjšim vlakcem mimo 15 postaj do Roissypole Gare. Odkod naj bi se z avtobusno linijo 349 odpeljale do Entretien Sud in še nekaj hoje do hotela, ampak uganite katero linijo smo našle na na Roissypole Gare?

Točno tisto s katero naj bi se peljale točno do hotela “črna linija”. Tako da se je naša pot precej olajšala in smo bile hitro v hotelu, kjer smo se hitro prijavile odšle v sobe , napisale blog in nemudoma zaspale saj moramo jutri zgodaj vstati. Saj ne želimo zamuditi našega leta.