Monthy review: May #16

Živjo!

Na, pa je prišel zadnji mesec moje izmenjave. Na Malti sem preživela deset mesecev. Polno zabave, novih prijateljev, ljubezen, veselje, žalost, jokanje… Moja doživetja so bila polna vsega. V začetku maja sem se poslovila od Jesseja in Antoniette in se odpravila nazaj v svoje stanovanje. Tam sem začela raziskovati kako bom prišla čimprej domov. V Slovenijo. Bilo je stresno. Čez noč sem spala so največ 5 ur, Zjutraj sem se zbudila neprespana. To so bili zanimivo časi ja…

Na srečo smo na koncu le našli odgovor. V Slovenijo prihajam že v naslednjih dneh!

Malta mi je dala toliko lepega. Tukaj se počutim varno, ljubljeno in zaželena. Da ne govorim o tem, koliko sem se novega naučila v salonu, v stanovanju, o psihi, razmišljanju, prehrani in vsem kar je pomembnega.

Komaj čakam, da se vrnem nazaj k ljudem, ki jih obožujem.

Monthly review: April #15

Karantena v tuji državi

April je bil mesec, ki sem ga preživela skupaj s fantom in njegovo mami. Ne bom lagala, ni bilo postlano z rožicami. A vseeno, sem se imela lepo. Na vrtu smo se sončili, midva sva ostajala ob 12h, ali pa še kasneje, kuhali smo tudi, hodili na sprehode, gledali filme, spat hodili po tretji uri ponoči, se pogovarjali… Definitivno je bilo zanimivo. Odkrila sem par receptov, ki jih bom sedaj večkrat pripravila, med ljudi pa smo šli le, če je bilo res nujno.

Ljudje me velikokrat vprašajo zakaj sem bila v karanteni, če ni nujno. Jaz jim odgovorim, da imam jaz kot oseba, ki živi na Malti, to odgovornost, da zavarujem sebe in ostale. Vsi imamo na sebi to odgovornost. In zaradi oseb, ki tega ne razumejo smo še vedno kjer pač smo.

Moram priznati, da sem zelo pogrešala družino v Sloveniji, prijatelje, slovensko pokrajino. Si mislim, da bi bilo precej lažje, če bi bila doma. Kjer imam blizu gozd, vrt, svoje stvari, ki bi jih lahko pospravila, starša, ki obožujeta namizne igre…

Pa ni šlo.

Sedaj, ko se počasi stvari boljšajo, pa s profesoricami iščemo načine, da pridem nazaj. Da objamem starša, da spim v svoji postelji, da se lahko igram z nečaki, ko bo temu lahko tako in podobno.

Karantena verjamem, da je težka povsod kjer si. A vendar moramo ostati pozitivni, se zaposliti in ne preveč razmišljati. Bodimo skupaj v srcu.

Ana, ki komaj čaka, da zopet vidi Slovenijo in nje ljudi:) x

 

Monthly review: March #14

Kaj je pa to za en hec? V tem mesecu sem v salonu preživela le dva tedna, pa še to ne cela. V začetku meseca so tukaj na Malti odkrili prvo okužbo s KORONA virusom. Že pred tem je bila po celi Malti panika okoli virusa, jaz pa sem še vedno govorila in mislila, da je to le navadna gripa in, da ni nič posebnega. Moje mišljenje pa se je spremenilo, ko sem se o tem virusu pogovarjala z Sandro, Chrisovo sestro medtem, ko sem jo fenirala. Razložila mi je zakaj se na Malti tega virusa tako bojijo. V tej državi je namreč mnogo starejših in pa oseb z zdravstvenimi težavami (problemi s srcem, astma in podobno). Malta je zelo povezana, družine so družine, kot se zagre. Tukej se ne vidijo le za praznike, ampak se družijo veliko pogosteje. Vsak posameznik pa ima vsaj eno osebo, za katero mu ni vseeno, ki bi lahko bila žrtev tega virusa.

V začetku meseca sem se poslovila od mojih sostanovalk, vendar sem že naslednji dan dobila nove. Tri punce iz Nemčije. Priznam, na začetku se nisem preveč obremenjevala s tem, pa sem kmalu spremenila svoje mišljenje. Nemčija je imela že takrat kar nekaj obolelih. Nisem se več počutila lagodno v njihovi družbi in nisem hoteli riskirati mojega zdravja in zdravja ljudi, ki so mi blizu.

V četrtek 12. februarja sem se tako zmenila in odločila, da bom za ta čas prebivala pri Jesseju in njegovi mami. Na začetku sem mislila, da bo to le dokler punce iz Nemčije ne gredo domov, zdaj pa sem ugotovila, da bo to verjetno trajalo mesece. Prav tako je Chris isti dan zaprl salon za nedoločen čas. Na Malti se je počasi vse začelo zapirati, vsak dan smo imeli nekaj več okuženih, strah in stres pa sta v zraku.

Močno pogrešam salon, delo v salonu, prosto hojo po Malti in po trgovinah, objemanje …

Ostanite notri in poskrbite zase in za ljudi okoli vas! Pozdravi iz Malte. <3

Življenje, kot ga poznamo // Life as we know it #13

Pozdravljeni prisrčni ljudje!

Glede na okoliščine sem se odločila, da napišem vmesen blog. Trenutno je salon zaprt, tako da imam kar na enkrat veliko prostega časa.

… razmišljam o čem naj vam pišem…

Ljubezen, življenje, salon, žalost … Definitivno ne o korona virusu! O tem ste sto procentno vsi dobro obveščeni.

Lahko vam povem o mojih načrtih po koncu erazmus programa. A da bo bolj zanimivo, bom le te napisala v tretji osebi in v pretekliku. Kot zgodbico. V šoli slovenščine nisem imela 5 (no vsaj ne v zadnjem letniku), a sem vedno rada pripovedovala in pisala zgodbice. Enjoy! 🙂

/////////////////////////////////

“Ana, oditi morava!” je Anina mami zaklicala čez hodnik konec julija 2019. Ana se je še vedno spotikala po svoji sobi in pripravljala svojo prtljago. Tako je! Ana se je pripravljala za potovanje, ki bo trajalo kar deset mesecev! Kaj le vzameš na potovanje, ki traja toliko časa? In še bolj pomembno; kaj vzameš s seboj, ko potuješ na Malto? Ali vzameš le kratke majice in kratke hlače? Ali potrebuješ tudi jakne, bunde in debele, volnene nogavice? Ana  ni vedela. Ni imela pojma kako naj pripravi svoje stvari in kaj naj sploh vzame s seboj. Ni vedela kaj naj spravi v majhen predalček, kaj naj spravi v potovalko. Nekako je spravila najpomembnejše stvari skupaj. “Kar bo pa bo. Če bom pa kaj rabila, bom pa kupila.” Si je rekla in zaprla vrata za seboj. Poslovila se je od očeta in sedla z mami v avto. Ta je skoraj na pol jokala, a Ana jo je mirila, da pride nazaj čez deset mesecev. Imela je načrt. Teh deset mesecev bo preživela na Malti, kjer bo uživala in se veliko novega naučila, nato pa se bo vrnila v Slovenijo, kjer bo nadaljevala s študijem in slej kot prej našla delo in živela normalno slovensko življenje…

Ni pa vedela, da jo bo Malta tako začarala. Da se bo počutila tako ljubljeno in zaželeno v neki tuji državi, s tujimi ljudmi. Ni vedela, da lahko doživlja tako močne občutke.

Malta jo je prevzela. Spoznala je, da je dom tam, kjer si ga ustvariš. Spoznala je ljudi, ki jih ne more kar zapustiti in pozabiti. Začela je peti v pevskem zboru, hoditi v kavarnico, čeprav ne pije kave, začela je spoznavati prijatelje, ki jo imajo radi in ona njih. Začela je razmišljati, da bi se vrnila na Malto po koncu projekta. Ni pa bila odločena ali bo najprej v Sloveniji nadaljevala študij, ali bo kar brez študija odšla nazaj in si našla službo.

…Nato pa je spoznala SREČO…

Konec tretjega meseca na Malti se je s prijateljico iz Slovenije odpravila po kavo. Po kavo v kavarnico AJ’s CAFE. Kava, kavarnica in hrana, ki jo pripravlja srčkan fant so jo prevzeli. Vedela je, da se bo vrnila, tudi se bo prijateljica vrnila domov. In tako je tudi bilo. Na isto mesto je zahajala kar pogosto, spoznavala je njega in njo vsak teden bolj. Fant in njegova mati sta ji dajala občutek, da je sprejeta in da ni sama. Bila sta ob njej, ko ji je bilo najbolj težko ne da bi to sploh vedela. Sama je našla prve prijatelje. Vedno bolj kot je spoznala fanta po imenu Jesse, vedno bolj ji je bil všeč. Njegovo razmišljanje, njegova volja, njegov nasmeh. Hotela je biti njegova najboljša prijateljica.

Včasih se ne uredi tako kot si želiš. Vse je trikrat boljše. Konec petega meseca njenih dogodivščin na Malti je spoznala, da so se njena čustva do Jesseja zapletla. Hotela ga je objeti, videti izven njegovega delavnega časa in ga poljubljati po njegovem prisrčnem obrazu. Začela je govoriti drugače, začela se je obnašati drugače.

Ana je za Božič dobila najboljše darilo. Darilo, ki ga je nemogoče kupiti. Dobila je osebo, ki skrbi zanjo, jo spoštuje, ceni in jo ljubi. Jesse je le še bolj potrdil njeno razmišljanje o vrnitvi na Malto.

Skupaj sta razmišljala o prihodnosti, se pogovarjala in načrtovala. Imela sta pet prelepih mesecev preden je Ana odpotovala nazaj v Slovenijo.

“Mami! Kako sem te pogrešala!” Ana je konec maja končno prišla domov. Komaj je čakala, da zopet vidi svoje prijatelje, družino, nečake in nečakinje in snidenje z profesorji in profesoricami na šoli. Zelo jih je pogrešala. Bila je pripravljena na norijo. Vsak dan je imela že vnaprej načrtovan, saj ni imela veliko časa, opravkov pa neskončno…

Po nekem času je ugotovila, da bo njen načrt še lažji kot je pričakovala. V Sloveniji je bila ravno toliko časa, da so bili vsi veseli in zadovoljni. Nobenega prerekanja, le sreča je izžarevala iz nje.

V Sloveniji je ostala dva meseca, nato pa je spakirala svoje preostale stvari in se vrnila k svoji ljubezni. Na Malti je našla službo v frizerskem salonu, skupaj z Jessejem sta našla stanovanje, ki sta ga opremila tako, kot sta želela in je bilo dovolj veliko za njene obiske iz Slovenije.

Ni živela srečno do konca svojih dni, a vendar je vsak dan poskusila videti več pozitive kot negative. Vedno znova je izbrala Jesseja, to službo in to življenje. Ni bilo vedno vse popolno, pa vendar popolno zanjo ne glede na vse nepopolnosti.

///////////////////////////////////////

 

Upam, da si tale zgodbica zasluži vsaj oceno 3. Prof. Kordiš kaj pravite? 😛

Rada vas imam,

Ana <3

 

Monthly review: February #12

Življenje je vse prej kot pravljica. To vemo vsi. Naša čustva so nerazumljiva, naša dejanja so nerazložljiva. Ljubezen pa je tista, ki združuje ljudi. Ljubezen do hrane, do sočloveka, do narave, živali… Ljubezen je tista, ki nas žene. Mene žene ljubezen do frizerstva in ljubezen do ostalih živih bitij.

Sredi meseca je praznovala oseba, ki ji zaupam z mojim življenjem. Jesse je praznoval 26. rojstni dan. V ta namen sem ga hotela presenetiti s torto. Tako presno, vegansko. Prvič v življenju sem sama naredila torto od začetka do konca, kljub temu, da doma definitivno nisem imela pravih pripomočkov. Tako sem tudi uničila mešalnik za smoothie. Mi je žal? Definitivno NE. Jessejem pogled, ko smo prišli s torto in pesmijo je bil vreden vsega zlata na tem svetu.

Zgled vara. Torta je bila ODLIČNA. Well done to me

Stanovanje sem si delila s tremi osebami iz Finske. Prišli so že v začetku januarja, a smo se šele februarja začeli družiti. Eno izmed njih bom stoprocentno pogrešala. Upam, da se ima v redu.

V sredini februarja pa sva z Jessejem nenamerno pristala v sredini karnevala, ki je potekal v Valletti. Kasneje sem izvedela, da so bili karnevali po celi Malti in Gozu. Bilo je magično. Najbolj so me pa navdušile tele gospodične:

Za konec vam pa prilagam še sliko frizure, ki sem jo sfenirala in pa sončni zahod. Tako kot se je sonce poslovilo, se tudi jaz zdaj lepo poslavljam.

Life is everything else than a fairytale. We all know that. Our emotions are not understandable, our deeds are unexplainable. But love is the one that keeps people together. Love for food, for another human being, for nature, animals … Love is the one, that keeps us going. And what keeps me going is love for hairdressing and love for other living souls.

In the middle of the month, a person I trust with my whole life was celebrating. Jesse had his 26th birthday. For this purpose, I surprised him with a cake. A vegan one. For the first time in my life, I did the whole cake from the start to finish, even though I didn’t have the right accessories. So I broke the smoothie maker. Am I sorry? Definitely NOT. Jesse’s face when we came with a cake and a song was worth all the gold in this world.

(PIC 1)

I shared my apartment with three people from Finland. They came already in the beginning of January, but we only started hanging out in February. I can really say I’m gonna miss one of them. I really hope she is okay.

In the middle of February Jess and me, we unintentionally came across a carnival, that was happening in Valletta. Later I found out there were many all around Malta and Gozo. It was magical. But what I loved the most were these ladies:

(PIC 2&3)

For the end I’m sharing with you a picture of a hairstyle I blow-dried and the sunset. In the way that sun says goodbye, so do I bid farewell.

(PIC 4&5

 

LOVE YOU ALL! Xx

 

 

Monthly review: January #11

Januar… Kje naj sploh začnem? Naj začnem s pozitivnimi stvarmi. V sredini januarja sem praznovala svoj rojstni dan. Sicer sem v salonu oddelala devet ur, a sem uživala in po koncu dela sta me Chris in Jan peljala na večerjo, pridružil pa se nam je tudi moj fant Jesse. Odpravili smo se v vegansko restavracijo. Bilo je res dobro in res sem uživala. Veseli me, da se moji bližnji razumejo med seboj.

Jesseeeeee in moja rojstnodnevna tortica

Tri dni po mojem rojstnem dnevu pa je imela rojstni dan tudi Jessejeva mami tako, da smo v soboto zvečer odšli v klub proslavit najino staranje.

V januarju pa sem tudi prvič delala pramene na stranki. in to DVAKRAT!

Sicer le T sekcijo, a še vseeno, napredek je. Po decembru se moje učenje nadaljuje. V drugi polovici meseca pa sem ‘spedenala’ lutko, Najprej sem ji naredila pramena po celi glavi, nato postrigla in na koncu še sfenirala. Chris je bil zelo pozitivno presenečen.

Ta mesec je bil poln učenja različnih tehnik barvanja… ustvarjala sem tudi balayage. Skupaj z Janom sva uredila pričesko Chrisovi nečakinji Daphne.

Torej, kot vidite, sem imela mesec poln pridobivanja znanja in novih izkušenj. Imela sem le en problem. V salon je prišel dijak iz Nemčije. Vse lepo in prav, ampak bil je tako aroganten in zaprt v svoj prav. Upam, da nikoli ne postanem taka.

Ni vse popolno, a vendar vzamem le dobre stvari iz vsake izkušnje.

All the love, Ana <3

 

////////////////////////////////////////////////

 

January. Where do I even start? Let me start with the positive things. In the middle of January I celebrated my birthday. I worked in the salon for nine hours, but I loved it and after work Chris and Jan took me for dinner, and my boyfriend tagged along of course. We went to a vegan restaurant. It wass really good and I had an amazing time. I’m so happy that people close to me get on well with eachother.

(Pic:1)

Three days after my birthday, Jesse’s mum also had hers, so on saturday in the evening we went out clubbing so celebrate our aging.

In January I also did highlights on a client for the first time. And TWO TIMES, too!

(Pic:2)

Only T section, but still, progress is seen.č After December, my learning goes on. In the second half of the month I took care of the doll. First I did highlights full head, I cut her hair and they I did a blow-dry as well. Chris was positively surprised.

(Pic:3)

This month was full of learning new colour techniques … I did a balayage as well. Together with Jan we took care of Chris’s niece Daphne’s hairstyle and colour.

(Pic:4)

So, as you see, I had a month full of gaining new knowledge and new experiences. I only had one problem. There came a German student to the salon for three weeks, Everything good and nice, but he was so arrogant and close minded. I hope I never become like this.

Not everything is perfect, but am trying to get the best out of everything.

All the love, Ana <3

 

Čudežni DECEMBER / Magical DECEMBER #10

S tem blogom pa že kar malo zaostajam, kajne? Sem mislila, da bi napisala le par besed, ampak december je bil mesec poln prelepih doživetij in ljubezni.

Ljudje na Malti, še posebej v salonu kjer delam, kar naenkrat oživijo, ko se prične ta mesec. Prinašajo darila, bombonijere, šale, šampone, torbice … V tem mesecu dobiš nešteto objemov in poljubčkov, kar je meni čisto všeč. Mislim, da sem v tem letu dobila več daril kot pa v vseh letih doma. 😀

V sredini meseca so se moje sostanovalke poslovile in v stanovanju sem ostala sama. Ne bom lagala, pogrešam jih. Močno. V stanovanju sem ostala sama kar za tri tedne. V nedeljo pred Božičem pa sem pekla doma. Naredila sem POTICO!

Božični prazniki, pa so res bili prazniki kot se spodobi. Na božično noč sem šla skupaj s prijateljem k polnočnici. Odkar pojem v zboru še raje hodim k maši. Bilo je posebno in čutno.

Božični dan pa sem preživela s šefom Chrisom, Janom in njuno družino. Bil je najboljši Božični dan kar sem jih kadarkoli doživela. (Oprostite starša, bratje in sestre) Po druženju pa sem se zopet malo podružila s prijateljem Jessejem, ki je šel k maši z menoj. Na kratko povedano, od takrat ni več le prijatelj. 😀

December je bil res magičen. Le brez snega. 😉

Ana <3

/////////////////////////////////////////////////////////////////////////

 

I’m quite late with this blog, ey? I thought of only writing a couple of words, but december was full of beautiful things and love.

People in Malta, especially in the salon I work in, they suddenly start living when this month starts. They are bringing gifts, chocolates, scarfs, bags, shampoos … In this month you get a lot of hugs and kisses, which is fine by me. I think I got more gifts in this year than in my whole life before. 😀

In the middle of this month my flatmates went back home. Not gonna lie, I miss them A LOT! I was alone in the flat for three weeks. On sunday before Christmas I was baking at home. I made a POTICA! (Slovenian traditional celebratory dish) (Look the picture above)

Christmas holidays, were the holidays as they should be. On Christmas Eve I went for a midnight mass with my friend. Since I started singing in the choir I love going to mass even more. It was special and nice felt.

TheChristmas day I spent with my boss Chris, Jan and their family. It was the best Christmas I’ve ever experienced. (Sorry parents, brothers and sisters) After the meeting, I met again with my friend Jesse, the one that went to mass with me. Long story short, he’s not just a friend anymore 😀

December was magical. But without the snow. 😉

Ana <3

 

Srečno novo leto / Happy new year #9

SLO:

Leto 2019 se je zaključilo. Bilo je polno vzponov in padcev, bili so lepi dnevi, posuti z rožicami, bili so črni in sivi dnevi posuti z žeblji po katerih sem pogumno stopala. V tem letu sem spoznavala sebe, odprto in večkrat tudi ranjeno, v tem letu sem postala bolj poglobljena v svoji veri in čustvih, v tem letu sem doživela veliko lepega. Veliko sreče, veselja, dotikov, poljubov … V tem letu sem odkrila,da sem na tem svetu z namenom. Odkrivam ta namen. In vedno bolj mi je všeč. Ni bila pravljica, to leto. Doživela sem tudi precej težkih dni in se morala spopasti z odločitvami, ki so me za zmeraj zaznamovale. Bila je dolga pot. Novi ljudje, nov način življenja, prva ‘služba’, zaključek šolanja, novi občutki …

Odhod na Malto je bila najboljša odločitev, ki sem jo sprejela to leto. Prepričana sem, da bo leto 2020 polno lepega. Le gledati moram pod pravim kotom.

ENG:

Year 2019 is finished. It was full of ups and downs, there were nice days, full of flowers, there were black and grey days, full of nails on which I was bravely walking. In this year I was getting to know me better, open and repeatedly even hurt, in this year I became deeper in my faith and feelings, in this year I experienced many nice things. A lot of happiness, touches, kisses … In this year, I realized I have a purpose in this world. And I’m discovering this purpose. And I like it even more every day. This year was no fairytale. I survived a lot of hard days as well and I had to fight with the desicions, that left a mark on me forever. It was a long journey. New people, new life style, ‘first real job’, the end of school, new feelings …

Coming to Malta was the best desicion I’ve made this year. I’m sure that this year 2020 will be full of good. I just need to look from the right angle.

Iskreno o vsem / Sincerely about everything // Blog #8

Slo:

Moje bivanje na Malti ni popolno. V salonu nisem vedno nasmejana, včasih zavijam z očmi in tarnam, včasih se hecajo z mano, pa me potre, čeprav mi je po navadi vseeno. V stanovanju mi gredo kakšne stvari na živce, včasih mi zmanjka nogavic in se tolčem po glavi; “zakaj nisem včeraj oprala cunj?” Včasih pozabim soliti makarone, pa se zopet tolčem po glavi. Včasih pa me samo nekdo malo bolj po strani pogleda, pa že jokam v sebi.

Pridejo dnevi, ko mi je muka vstati, se obleči in iti v salon… Pridejo dnevi, ko nebi nič jedla in pridejo dnevi, ko bi kar naprej. Pridejo dnevi, ko v salonu le pripravljam kavice in pridejo dnevi, ko v petih urah ne pridem do vode.

Pridejo dnevi, ko pogrešam mami in njene objeme, ko pogrešam prijatelje in pogovore o čemerkoli. Pridejo dnevi, ko vse kar potrebujem, je prava oseba, ki bi me objela, poljubila na čelo in mi povedala, da me ima rada.

Malta ni popolna.

Ljudje niso popolni.

Jaz nisem popolna.

To kar doživljam tukaj ni pravljica in nikakor ni popolno.

Pa vendar, dnevi pridejo in gredo. Kar želim povedati je to, da življenje drugih oseb prav tako ni najlepše in najboljše, da tudi drugi ljudje tarnajo in jokajo. Hočem povedati, da tudi če nekdo prikazuje popolnost, temu ni tako. Kar res šteje, je to, ali je kljub tej nepopolnosti življenje lepo. Ali te ljudje sprejemajo, te cenijo in se od tebe učijo in ti od njih. Da te potolažijo, ko ti je hudo, da opazijo tvoje razpoloženje in ti dajo vedeti, da nisi sam.

Hvala Bogu to tukaj dobim in sprejemam.

Rada imam Malto. Pa ne ker bi bila popolnoma popolna, pač pa zato, ker je kljub svoji nepopolnosti popolna zame.

Eng:

My stay in Malta isn’t perfect. I’m not always smiling in the salon, sometimes I’m rolling eyes and complaining, sometimes they are making fun of me, which puts me down, even though I’m fine with it usually. In the flat, there are things that annoy me, sometimes I run out of socks and I’m slapping myself “why didn’t I wash my clothes yesterday?” Sometimes I forget to put salt in the pasta, and again I’m slapping myself. And sometimes, all it takes is someone looking at me differently and I’m already crying inside.

There come days that I dread getting up, getting dressed and going to the salon… There come days that I don’t want to eat anything and days when all I want to do is eat. There come days when the only thing I do in the salon is making coffees and there are days, when I can’t even get a glass of water in five hours.

There are days when I miss my mum and her hugs, when I miss my friends and the conversations about basically anything. There come days when all I need is the right person, who would hug me, kiss me on my forehead and tell me they love me.

Malta isn’t perfect.

People aren’t perfect.

I ain’t perfect.

What I’m experiencing here ain’t no fairytale and in any way isn’t perfect.

Anyway, days come and go. What I would like to say is, other people’s life ain’t all beautiful and perfect, other people also complain and cry. What I want to say that even if somebody wants to portray their life as perfect, it ain’t like that. What really counts is that life is beautiful even if it’s imperfect. What counts is that people accept you, cherish you and want to learn from you as you from them. That they comfort you, when you feel bad, they notice the change of your mood and let you know you are not alone.

Thank God, this is what I get and accept here.

I love Malta. Not because it is perfect here, but because it is perfect for me with all it’s imperfections.

 

 

Monthly review: November #7

Pesem, ki perfektno opiše zadnji mesec. Total roller coaster. Poln vzponov in padcev. Saj ne vem, kje naj začnem. Ta mesec so na Malto prišle štiri dekleta iz naše šole. Lepo jih je bilo spoznati in se z njimi družiti. Še posebej pa sem hvaležna za Ano Jakopič, ki je bila v istem salonu kot jaz. Všeč mi je bilo, da sem imela za koga ‘skrbeti’. To pravim, saj sem ji  vsak dan pripravljala kosilo pri meni doma, ona pa je nato pomila (kar mi je bilo čisto všeč;)). To pravim tudi zato, ker sem jo ‘po njenih besedah’ tudi nekaj novega naučila. Opazila sem namreč, da drugi nimajo veliko časa, zato sem jo hotela kar se da hitro zaposliti. Veliko je vadila feniranje na lutki… Volumen, ravno, kodri … Sploh mi ni bilo treba  veliko pokazati, saj je naraven talent. Tudi drugi v salonu so to opazili.

Spoznala sem osebe, ki mi že sedaj veliko pomenijo in upam, da bomo še naprej obdržali stike, prav tako pa sem se naučila veliko novega. Tako v salonu kot v vsakdanjem življenju. Sobotne večere preživljam ob morju, nedeljske dopoldneve v cerkvi, ponedeljkove kavice pa pijem  v AJ’s kavarnici, ki mi je tako prirasla k srcu, da ne znam niti razložit.

V tem mesecu pa sem tudi izgubila osebo, ki mi je veliko pomenila. Na srečo ni mrtva, pa vendar včasih je prav, da spremeniš odnos s kakšno osebo.

Aja, pa Malta je uničena. Vsaj o tem je govora v salonu že kar nekaj časa. Ne poznam cele zgodbe, že tisto kar vem je preveč.

Na srečo sem konec meseca preživela perfektno. Na mehkem s prelepim razgledom. In kot pravijo, konec dober, vse dobro.

Pa nasvidenje! <3

Monthly review: October #6

Ana oktobru: Naj ne gre! – to mu povej, ker diham zanj, brez njega bo življenje moje v temo šlo. Naj ne gre! – to mu povej, ker dala mu bom vse: vero v sebe, sanje, upanje.

Okej, okej. Pretiravam! Pa še z Janom Plestenjakom.

Ampak res sem uživala ta mesec. Poln lepih trenutkov, novega znanja in še trdnejših prijateljstev. V začetku meseca sem šla z Chrisom in Janom na izobraževanje v Qavro. Bilo je zelo zanimivo in mislim, da sem si tudi veliko zapomnila.

V salonu je bilo kar nekaj dela. Veliko sem umivala in barvala, kakšno stranka pa sem tudi sfenirala. Postrigla pa sem tudi Chrisovo nečakinjo. Ima tako goste lase, da sem porabila skoraj dve uri :o.

Naj omenim tudi to, da življenje v skupnosti ni preveč lahko, sploh če ni dobre komunikacije. Z dekleti iz Finske se nismo preveč dobro ujele, pa vendar sem se prilagodila in potrpela, saj so z menoj preživele ‘le’ 8 tednov. V začetku meseca so se vrnile v svojo državo, kar je pomenilo, da sem imela celo stanovanje zase za kar dva tedna!

Oktober je bil poseben tudi zato, ker sem dobila novo ‘družino’. Začela sem namreč peti v cerkvenem pevskem zboru v Sliemi pri Salezijancih. Sicer dobro znižam povprečno starost, pa še vseeno paše ob četrtkih po napornem dnevu v salonu priti v sobico, polno ljudi, ki jih povezuje vera in ljubezen do petja.

Chris pa me je povabil na družinsko kosilo v Dingli, kjer sem zopet videla znane obraze in spoznala nekaj novih. Dan je bil popolen.

V drugi polovici meseca me je življenje pozitivno presenetilo, saj sem dobila dve sostanovalki, prav tako iz Finske, pa vendar tako različni od prejšnjih. Hvala Bogu se zelo dobro razumemo, pogovarjamo o različnih stvareh in se skupaj smejimo. Ime jima je Netta in Katja in mislim, da ju bom kar pogrešala, ko bosta odleteli nazaj. Za začetek pa sem jima napisala nekaj napotkov za lažje bivanje na Malti in jima svetovala, kar jima je bilo očitno všeč in v pomoč.

#tips&tricks on the paper

Zadnji teden v oktobru pa sem dobila obisk iz Slovenije. Na počitnice je namreč prišla zelo, zelo, zelo dobra prijateljica Ula. Vzela sem si tudi teden dopusta in skupaj sva preživeli cel teden. Bilo je nepopisno lepo.

 

#Tips&Tricks from Malta: Stay in  if it’s raining. Because it rains heavily and you’ll be completely soaked.

Vaša Ana:*

Monthy review: September #5

‘O ne! Že dva meseca sta mimo! Kaj pa sedaj?’

Ah Ana. Saj imaš spomine, fotografije in še osem mesecev. Ne se sekirat’.

V septembru se je zgodilo veliko novega in lepega. V salonu sem veliko vadila na lutkah, saj je bil salon bolj prazen kot ponavadi. Stranke so bile slabega zdravja tako, da jih je kar nekaj odpovedalo. Na srečo sem v drugi polovici meseca dobila pomemben obisk. Prišla sta namreč sestra Valerija in njen fant Jan, ki sem ga v salonu tudi postrigla. Skupaj smo preživljali večere, v soboto pa smo tudi obiskali Gozo. Sedaj pa, da ne dolgovezim pošiljam slikice:)

Prvi poskus ustvarjanja fade-a ever. Hvala Janu za zaupanje:)

Je bila natakarju všeč masaža lasišča, pa sem dobila en kokteljček:)

Pred hišo, na ulici, na Gozu.

Prelepo presenečenje po koncu dela.

En dan vaje razlike.

 

#Tips&Tricks from Malta: Don’t leave food on the table or anywhere outside. There are cockroaches literally walking on the street. They will come in the kitchen and they will NOT leave. (I had them:/)

Yours sincerely, Ana<3

 

 

Monthy review: August #4

Prvi mesec mojega bivanja na Malti se je zaključil. Veliko novega sem spoznala in se naučila. Veliko novih, zanimivih ljudi sem spoznala in prav za vse sem hvaležna. Ker pa slike včasih povejo več kot tisoč besed, …

Veselje pa je tudi to, da zelo očitno OBOŽUJEM matematiko tako, da vsak nakup vestno zapišem, prav tako pa vestno spremljam koliko napitnine dobim v salonu. Zdaj v zadnjih dneh meseca sem prišparala dovolj dinarčkov za novo ukulele.

#Tips&Tricks from Malta: If you really wanna get to know the culture, go to the bar or the church. That’s where you really get to know ’em. (Did both;))

Yours sincerely,

Ana

Ponedeljek, 12. 8. 2019 #3

Za mano je zelo zanimiv teden. Bolj ali manj sem bila cel teden v salonu sama s Chrisom, kar sem mislila, da bo pomenilo veliko dela. Na žalost ni bilo tako. Večino časa sem umivala stranke, se hecala z njimi in Chrisom in pa pripravljala kavice. V torek, prvi dan dela pa sem postrigla svojo prvo stranko. Chrisova nečakinja je bila res navdušena nad tem, da bi jo jaz postrigla, pa sem jo. Prakticirala sem tudi feniranje in barvanje.

No, ampak moj čas na Malti ni posvečen le friziranju in delu. Tukaj si ustvarjam življenje, zato tudi nisem vsak dan notri in ne spim, če sem prosta. Danes, v ponedeljek me je Chris povabil, da se jim pridružim na Gozu. To je majhen otok (še manjši od Malte), ki spada pod Malto. Tam je bil z njim tudi del njegove družine. Zjutraj sem ostala že ob šestih, saj je vožnja do trajekta dolga približno uro in pol.

Bilo je lepo, a utrujajoče. Na poti domov sem imela tak glavobol, da sem zaspala v avtu. Danes pa so prav tako prišle še tri študentke v stanovanje. Sedaj so vse postelje tople. One prihajajo iz Finske, zgledajo stare 16, čeprav jih štejejo že 20 in 24. Super!!! Najmlajša sem v stanovanju. 🙁 Upam, da se bomo ujele. 🙂

#Tips&Tricks from Malta: If you need something, ask. Maltese people are the nicest people I’ve ever met.

On a journey, called life. Loving it so much.

Ana xx

 

Chris at La Difference

Da vam na kratko predstavim svoj salon in osebe v njem: najprej naj omenim osebo, ki je ustvarila ta naš prelepi salon.

Chris Pace. Oseba, ki ima vedno nasmeh na obrazu, ki tako fascinantno uživa v svojem delu in deli najboljše objemčke na svetu. Aja, pa tudi najbolj glasen je v salonu:D

Jan Pace, ki je Chrisov sin. Jan je zaljubljen v svoj poklic, za katerega pravi, da ga opravlja že od šestega leta. Njegov način in odnos do barvanja, striženja in vsega, kar k frizerstvu spada, me vedno znova osupni. Hvaležna sem mu tudi za to, da mi posodi svojo glavo in lase, da lahko vadim. 😉

Na koncu pa naj predstavim še Michelle Milovanović, ki pravi, da je moja malteška mati, saj ima sina toliko starega kot jaz. Njen soprog pa je iz Srbije tako, da kakšno besedo lahko povem tudi ‘po naše’.

(Slike so še od novembra. Na žalost jih še nismo uspeli posodobiti.)

Neizmerno sem hvaležna agenciji, da mi je dodelila ta salon, saj sem v njem našla sebe in ljudi, ki mi veliko pomenijo.

Nedelja, 4. avgust 2019 #2

Za mano je prvi teden bivanja na Malti. V stanovanju sem s punco iz Madžarske, ki mi je prav simpatična. Sicer se komaj kaj vidiva, saj je v skupini še s petimi. V tem stanovanju je le zato, ker v tistem ni prostora za šest ljudi. V salonu je bilo, glede na to, da so mislili, da pridem šele v četrtek, kar nekaj dela. Veliko sem umivala glave in opazovala sem Jana pri barvanju. Je neverjetno natančen in čist pri tem, zato je tudi Chris rekel naj ga opazujem. V četrtek sva si razdelila delo in skupaj pobarvala stranko na njegov način. Se mi zdi, da mi je šlo kar v redu. Isti dan sem prav tako fenirala Chrisovo sestro, ki mi je svoje lase zaupala že novembra. Super jo je bilo zopet videti.

Povabila pa me je tudi na družinsko srečanje, ki je bilo danes. Namenjeno je bilo Chrisovi nečakinji Julii, ki je končala študij v tujini. Tam sem spoznala veliko novih oseb, skoraj celo Chrisovo družino. Nekatere sem sicer na videz že poznala iz salona, pa smo prvič spregovorili. Vsi so tako prijazni in dobro voljni.

Tako. Teden je končan, na srečo jih imam še veliko pred seboj.

Being back here is like seeing your family after a long time. I’m meant to be here and I know it.

#Tips&Tricks from Malta: Watch where you’re walking. Even if it’s not raining from the sky, it could be ‘raining’ from the flats.

Ana:*

Zgodilo se je … #1

Ana, mesec dni pred letom na Malto: »OMG komaj čakam, da grem na Malto! Nobenega mi nebo treba prenašat!«

Ana, en dan pred odhodom: »Mami a moram res it? A ni deset mesecev mal’ dolga doba?«

Malta je majhna država, južno od Italije in severno od Afrike. Je 64x manjša od Slovenije, do nje pa lahko prideš le z letalom ali ladjo. Tja sem odpotovala v ponedeljek, 29. avgusta letos. Še natančneje, ob 16:10 sva s profesorico Stanko Platiša sedli v kombi od Go Optija in odpeljali sva se do Trsta … Z dvemi letali sva končno prispeli na malteško letališče. Bila je že pozna ura, jaz sem bila pa tako utrujena, da sem skoraj zaspala na tleh na prtljagi, najinega šoferja pa od nikoder. Na srečo se je kmalu po tem, ko sem že obupala pojavil in v svojem stanovanju sem bila še celo pred polnočjo!

Takoj naslednji dan sva se dopoldne dobili s profesorico pred mojim salonom, kjer sem tudi ostala že prvič do konca dneva. Dobila sem kar nekaj objemov in poljubčkov. Bil je torek, ki je tudi prvi delovni dan v tem salonu, saj je ob nedeljah in ponedeljkih zaprt.

Razgled pred salonom

Ko pa sem se vrnila v stanovanje, sem ugotovila, da se hrana nebo prinesla sama in voda prav tako. Na Malti namreč iz pip ne teče pitna voda. Prišla sem do ugotovitve, da nimam take sreče kot novembra, ko sem imela Lidl tristo metrov stran. Sedaj moram hoditi veliko dlje.

Na srečo me je v sredo po koncu dela šef Chris peljal v trgovino in še nazaj. Tako se je začelo moje prehranjevanje doma … Krompir, čebula, korenje, bučke … Vse stvari, za katere si nikoli ne bi mislila, da jih bom prostovoljno spremenila v obrok.

This is not a duty or a phase, it’s a lifestyle.

#Tips&Tricks from Malta: Never go to Convenience shop if you want to safe money. They will eat you alive with their prices.

Vaša Ana! 🙂

Erasmus PRO

ErasmusPro je novo izvajanje dolgotrajne mobilnosti.

Mladim, ki so že končali šolo ponuja evropska sredstva za izvedbo mobilnosti za daljše obdobje. Preko tega sem tudi jaz odpotovala nazaj na, meni zelo ljubo, Malto. Tam sem že sicer bila lani, le za en mesec ampak ravno toliko, da sem ugotovila, da se moram vrniti. Namreč odnos z ljudmi v salonu mi je bil ljub, Malta, kot država mi je ljuba.

Ko mi je profesorica Platiša povedala za to možnost, sem najprej kontaktirala šefa salona, kjer sem bila novembra in ga vprašala, če bi me vzeli nazaj. Tokrat za dalj časa. Odgovor je bil na srečo pritrdilen, saj so, po njegovih besedah, tudi oni pogrešali mene. Profesorica je poslala prošnjo za evropska sredstva, jaz pa sem na trnih čakala na njihov odgovor.

V sredini maja smo izvedeli, da je bila prošnja sprejeta in začele so se priprave … Iskanje nastanitve, mesečne vozovnice, psihične in fizične priprave v mojem življenju, začelo pa se je počasi tudi poslavljanje …

 

There’s no such thing as perfection. But you can take a moment and make it perfect in your own special way. I did just that … With many moments.

Pozdravček iz Malte vam pošiljam, Ana Žebovec <3