Kaj je pa to za en hec? V tem mesecu sem v salonu preživela le dva tedna, pa še to ne cela. V začetku meseca so tukaj na Malti odkrili prvo okužbo s KORONA virusom. Že pred tem je bila po celi Malti panika okoli virusa, jaz pa sem še vedno govorila in mislila, da je to le navadna gripa in, da ni nič posebnega. Moje mišljenje pa se je spremenilo, ko sem se o tem virusu pogovarjala z Sandro, Chrisovo sestro medtem, ko sem jo fenirala. Razložila mi je zakaj se na Malti tega virusa tako bojijo. V tej državi je namreč mnogo starejših in pa oseb z zdravstvenimi težavami (problemi s srcem, astma in podobno). Malta je zelo povezana, družine so družine, kot se zagre. Tukej se ne vidijo le za praznike, ampak se družijo veliko pogosteje. Vsak posameznik pa ima vsaj eno osebo, za katero mu ni vseeno, ki bi lahko bila žrtev tega virusa.
V začetku meseca sem se poslovila od mojih sostanovalk, vendar sem že naslednji dan dobila nove. Tri punce iz Nemčije. Priznam, na začetku se nisem preveč obremenjevala s tem, pa sem kmalu spremenila svoje mišljenje. Nemčija je imela že takrat kar nekaj obolelih. Nisem se več počutila lagodno v njihovi družbi in nisem hoteli riskirati mojega zdravja in zdravja ljudi, ki so mi blizu.
V četrtek 12. februarja sem se tako zmenila in odločila, da bom za ta čas prebivala pri Jesseju in njegovi mami. Na začetku sem mislila, da bo to le dokler punce iz Nemčije ne gredo domov, zdaj pa sem ugotovila, da bo to verjetno trajalo mesece. Prav tako je Chris isti dan zaprl salon za nedoločen čas. Na Malti se je počasi vse začelo zapirati, vsak dan smo imeli nekaj več okuženih, strah in stres pa sta v zraku.
Močno pogrešam salon, delo v salonu, prosto hojo po Malti in po trgovinah, objemanje …
Ostanite notri in poskrbite zase in za ljudi okoli vas! Pozdravi iz Malte. <3
Nedavni komentarji