It’s hard to turn the page when you know someone won’t be in the next chapter, but the story must go on.

Pa je prišel dan katerega smo se vse tako bale. Po jutranjem zajtrku smo se vse žalostne odpravile v naše salone v mislih na to, da je naš zadnji dan. Delo je potekalo običajno, ko pa je kar naenkrat napočil čas za našo poslovitev. Ana, Eva in Urša so v salonih končale že ob 2h saj so imele do doma malo daljšo pot, jaz pa sem lahko ostala se uro dlje. Tako kot vse poslovitve so bile tudi te zelo, zelo težke. Priteklo je kar nekaj solz, ki pa so prikazale le to kako smo se v salonih resnično ujeli in povezali.

Res je, da nam je težko, vendar mislim, da lahko samozavestno rečemo, da je bila to neverjetna izkušnja, ki nam je v življenja pripeljala zelo pomembne ljudi, ki jih ne bomo nikoli pozabili!

 

 

VSEM ŠE ENKRAT NAJLEPŠA HVALA ZA NEPOZABNE TRENUTKE!!! <3