Hello my friends!
Po prespanem dopoldnevu sva se z Elo odpravili v center po še zadnjih nakupih. Ko smo pogledale na uro je kaj kmalu napisalo dve, zato sva se odpravili proti Almininem in Monikinem salonu, kjer je Ela naredila svoj zadnji tatu v Estoniji. Nato smo se vse štiri skupaj še zadnjič odpravile do plaže, kjer smo se zaradi prehojenih nekaj kilometrov skoraj zgrudile na tla. Prehodile smo dolgo pot do centra, polno ovinkov in slepih ulic. Ko smo se hitro odpravile do bankomata smo se zavedele da je le ta izpuhtel v zrak. Zavzeto smo iskale drugega, ko smo ga končno najdle je vsaka preverila svoje stanje ki je bilo boljše kot smo pričakovale. Potem smo se odpravile domov, skuhale večerjo in se odpravile pakirati. Z Almino sva zaslišali krik v sosedni sobi. Hitro sva šli preverit in iskazalo se je da krik pripada Eli. Kovčeg se ni zaprl, zadrga je šla na dva dela in nismo je mogle popravit. Bilo je že prepozno da bi se odpravile po zadeve da bi to rešile, zato smo napele možgane in uporabile naše pasove. Zdaj upamo le da se kovčeg ne bo spet odprl. Dan smo končale s pakiranjem in se hitro odpravile v pojsteljo da smo si nabrale energijo za jutri.
To escape and sit quietly on the beach – that’s my idea of paradise.” – Emilia Wickstead
Nedavni komentarji