Pozdravček iz deževne Estonije!

Ker smo s puncami tako zagrižene učenke, smo že ob dveh zjutraj čakale pred šolo. Ko smo bile na poti smo že nestrpno čakale najbližje postajališče, kjer smo končno dobile grižljaj Adnaninih okusnih burekov, njihov okus pa ni trajal  dolgo. Ko smo pojedle in že skoraj zmrznile na postajališču nas je go opti odpeljal na Dunaj na letališče. Lakota nas je minila, bureki pa so ostali, odločile smo se, da jih Almina pospravi v svoj kovček, kjer bodo na nas počakali, da jih do konca pojemo. Vožnja z letalom je bila umirjena in naši strahovi in nervoza so bili že davno pozabljeni.

Ko smo končno prispeli v Estonijo, smo se odpravili do prevzema prtljage. Čakale smo kovčke in vse smo jih dobile, razen Almine. Njenega kovčka z oblačili ni bilo, s tem pa tudi naše možnosti za malico. S praznimi želodci smo se odpravile na avtobus proti našem apartmaju. Ko smo prispele v apartma nas je tam pričakal lastnikov oče, ki ni ne razumel in ne govoril angleščine, zato se je naša predraga strokovnjakinja za jezike z imenom Monika lotila govorjenja ruščine…kar je bila polomija, saj smo vse začele kimati, razumele pa niti besede.

Po raziskovanju našega novega doma, smo se odpravile po nakupih. Razen tega, da sva se z Moniko neštetokrat izgubili, je vse potekalo lepo in prav. Zelo nas je presenetila sol, ki je bila slovenskega porekla.

Naučili smo se nove besede – KANANMUNA, kar pomeni piščančje jajce. Iskanje raznih salam nam je vzelo več kot dovolj časa, a še zdaj nismo našle želene salame.

Ko smo končno prispele domov, sta nam profesorica in njena hči naredili že dolgo pričakovan obrok.

Lep pozdrav

punce z Estonije

 

 

“This heart of mine was made to travel this world”